Konteksti (Tomaž Bešter), 18. julij 2014 ― Italo Calvino me ni razočaral. Dobil sem skoraj natanko to, kar sem pričakoval. Čeprav je v resnici precej težko karkoli pričakovati od tega avtorja in kdor je kdaj prebral njegove pisarije, točno ve, o čem pišem. Že od Če neke zimske noči popotnik, ki je pred leti izšlo v kvalitetni zbirki XX. stoletje, mi je všeč način, kako se Italo loteva forme in vsebine svojih del. Všeč mi je, kako priznava, da je težko ločiti delo od pisatelja in bralca. Napisane besede ne morejo živeti svojega življenja brez nekoga, ki jih napiše in tudi ne brez tistega, ki jih prebere. Nekdo, ki služi kot prehod za prihod romana in preliva besede na papir, je lahko v ta proces vključen na mnogo načinov, a vendar je očitno trajalo kar nekaj časa, da so se pojavili avtorji, kakršen je Italo, da je ta vidik avtorja dejansko tudi vključil v naracijo romana samega. In bralca, seveda, ki je nujni aktivni moment, brez katerega naracija ne obstaja. Bralca, ki zgodbo šele pripelje do zaključka in dejansko napravi zaokrožitev, zapelje v zanko in napravi vozel pri koncu, ustvari neke čudne sorte popoln občutek umetniškega dela. Čeprav to vedno stori avtor sam. Če ni povsem jasno, o čem pišem, le vzemite zgoraj omenjeno delo Če neke zimske noči popotnik. Ko ga boste prebrali, bo vse jasno. Všeč so mi ta dela, kjer je vse skupaj zelo interaktivno. Tudi meni vsake toliko na ramo prileti palček požiralček, ki mi meša štrene in požira vsako četrto besedo in nato     njih na koncu      besedila doda svojega,       da bi požiralček      , kako      se zadevi najbolje ustreglo. Kot bi mojega najbolje iz-vedel. Italo je eden tistih avtorjev, ki bo takšne požiralčke aktivno vključil in pod vprašaj s tem postavil sebe. In tudi tebe, ki ga boš bral. vir slike: delo.si Neobstoječi vitez je relativno kratka pripoved, ki deluje na mnogo načinov. Dogaja se v času Karla Velikega in njegovih vojnih pohodov. Pa ni on glavni junak. Tu je predvsem vitez Agilulfo Emo Bertrandino Guildivernski in Drugih, Cobentraški in S